sobota, 15. avgust 2020

Štiri leta

Pa je prišla, četrta obletnica ponovnega rojstva, skorajšnjega vnebovzetja, kot se rada pohecam. »Štiri leta!« odmev v moji glavi ne poneha že ves čas od zadnje operacije dalje; vsako jutro, ko posije sonce v to in ono sobo, po kateri se prekladam že skoraj mesec dni, se kakor utež v moji glavi utrga misel, ki me pribije na trdna tla, tako da za nekaj trenutkov obnemim in se izgubim v prostoru. 


Štiri leta je od prometne nesreče z motorjem, ki sem jo komaj preživela in, kar je skoraj še bolj neverjetno, glede na razsulo od zdravstvenega sistema, sem preživela tudi zdravljenje, ki se počasi, a zagotovo končuje. Končno lahko za trenutek obstrmim in pogledam nazaj na dogodke preteklih let, a le zato, ker vidim nezadržno približevanje cilja, ki sem si ga zadala brez kančka dvoma od tistega trenutka dalje, ko sem ponovno odprla oči in se zbudila iz objema smrti, namreč, da bom spet lahko hodila, ustvarjala, delala, z eno besedo, samostojno živela. Šele sedaj se lahko odrečem stalni pozornosti in preži na morebitne nevarnosti, ki bi lahko ogrozile moje šibko psihofizično ravnovesje, si oddahnem in za trenutek postanem, počasi začnem povezovati raztrgane konce niti skupaj in razumeti tako, kot razume običajen človek, ki se nikoli ni znašel v smrtni nevarnosti, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo in dogajalo potem. Vsak šok, nepričakovana tragedija, takšna ali drugačna poškodba, ponavadi ne traja le nekaj trenutkov, čeprav je res, da se le v nekaj trenutkih lahko poruši vse… a dokler se življenje vsaj približno ne sestavi nazaj, če sploh se, te v dogajanje posrka vrtinec katastrofalnih občutkov in strahov, zaradi katerih ne vidiš več luči na koncu tunela… In ponavadi je tako, ljudje se po travmatičnih dogodkih ne spravimo k sebi dolga leta, lahko ostanemo tako in drugače poškodovani celo življenje, naši možgani pa, vsakič, ko se znajdemo v situaciji, ki zbudi negotovost in nezaupanje, sprožijo alarm, prekomerne reakcije, tesnobo, jezo, napade panike in ne znajo povezati razbitih delcev osebnosti v konstruktivna, ustvarjalna dejanja.

Nekoč sem o tem samo študirala, danes mi je vse jasno iz prve roke, se lahko pohvalim, čeprav sem se samohvali zavestno odrekla, gre bolj za cinizem in črni humor, zadnji zatočišči pred popolnim razpadom sistema. Resnično se še danes zahvaljujem sama sebi in svoji dolgoletni in poglobljeni disciplini in študiju joge in ajurvede, psihosomatike in psihoterapije, predvsem pa meditaciji in duhovnemu raziskovanju in tistim mojim učiteljem, ki so me pripeljali do globokih spoznanj sebe in narave, kar mi je pomagalo preživeti in se ponovno sestaviti iz razbitin. Če me kdo vpraša, kaj pomeni dalj časa trajajoča ali ponavljajoča se travmatična izkušnja, mi je popolnoma jasno, da je to trpljenje. In tudi to, da je vsako trpljenje posledica nepoznavanja prave narave stvari, ali pač zanikovanja le te in odmikanje od tiste najbolj osnovne etike, etike ljubezni. A, da ne bo kdo mislil, da to pomeni, da si je tisti, ki trpi, to zaslužil ali sam kriv, kot radi verjamejo prestrašeni verniki. Iskrenemu znanstvenemu umu je jasno, da je v svetu, v katerem živimo ravno obratno, saj je jasno, da v glavnem trpijo nedolžni ljudje, nedolžna bitja in ne nasilneži, kot bi človek, ki verjame v božjo palico, rad verjel. Človeku se v krizi posveti marsikatera žarnica in meni se je dokončno posvetilo, da naš sodobni razviti svet temelji na nasilju močnejšega nad šibkejšim in ta misel mi odzvanja od nesrečnega dogodka dalje. Sloviti mag 20. stoletja, katerega imena ni pametno omenjati, je dejal, da je edini in največji greh človeka, zanikanje resnice; stvari takšnih, kot so same po sebi in popolnoma se strinjam z njim. Najtežja naloga običajnega slehernika, ki živi zaslepljen z iluzijo končnosti materialnega sveta je, uvideti preprosto in golo resnico, sebe in svet brez olepšav, okraskov, želja, interesov in projekcij. In ena od stvari, ki me čudi pri človeku je prav dejstvo, da se lahko takrat, ko se ves svet, v katerega je verjel, okoli njega ruši, še bolj oklepa svojih napačnih idej in jih nikakor noče spustiti in je pripravljen, v obrambi svojega prav, tega lažnega gospodarja njegovega življenja, početi stvari, ki jih nobena druga žival ne zmore...


Počasi težek svinec pada v neskončnost, od koder ni odzvanjanja udarcev skozi prostor, končno tišina. Velikokrat se tak trenutek hipne streznitve ponovi tudi v popoldanskih urah. Štiri leta življenja so se izgubila med meandri v labirintu zdravja, zdravljenja, zdravstvenega sistema, kjer mora človek, ko se enkrat v njem znajde, znati premagovati raznorazne ovire, ostro zavijati, včasih lajati in tudi koga ugrizniti, v glavnem pa se naučiti tipati v temi, hoditi dalje korak po korak, brez da bi sploh vedel, kam ga vse skupaj pelje in biti pripravljen, da lahko v njem tudi ostane. In se sprijazniti, da je v vsem skupaj popolnoma sam, kajti od nekoč pregovorne solidarnosti je ostala večinoma le solidarnost tistih, ki branijo svoje lastne, osebne interese. Temu rečejo celo strokovnost, a v resnici to ne pomeni nič drugega kot to, da se mora navaden državljan danes za pravice, ki naj bi mu pripadale iz solidarnega sistema, boriti kot lev in imeti predvsem dovolj sreče in znanja, da si lahko pomaga sam, saj iz javnega sistema, celovitega zdravljenja, kakršno tudi vsako pravo zdravljenje je, ne bo dobil. Potem je tu še tisoče drugih težav, s katerimi se ubogi revež sreča, prepuščen na milost in nemilost ljudi okoli sebe in kaj hitro lahko, povsem nevede, postane žrtev arogance in ignorance ljudi, ki se odlično znajdejo v brezčutnem sistemu; pravzaprav ta nevarnost eksponentno narašča z njegovo nemočjo, ranljivostjo in odvisnostjo od drugih. Še danes se čudim sama sebi in svoji notranji moči, da se mi v določenih trenutkih te avanture ni do konca zmešalo… od bolečin, nemoči, osamljenosti in nerazumljenosti. Težko je razumeti globine duše, v katere strmoglavi človek, ki se znajde brez osnovne človeške substance za preživetje, ljubezni in razumevanja bližnjega. Ko je znanka zadnjič na fb videla mojo objavo o približujočem se koncu zdravljenja, mi je takoj zatem poslala spodbudno sporočilo, da je vesela zame, da mi končno uspeva. »Končno uspeva? Pa saj se trudim že štiri leta, samo tebe ni zraven,« nisem mogla razumeti njenega nepričakovanega sporočila, kakor, da je edini pravi konec stvari srečen konec in so vse prehojene ovire v trenutku stvar preteklosti, medtem ko se jaz še vedno živo spominjam vsakega koraka, otiščanca in kamna na poti. Pač, kdor ni sam doživel kaj podobnega, ne more razumeti, sem našla izgovor tudi za njo in tako tistega drugega dela stavka nikakor nisem mogla izreči, češ, da se je spomnila name šele sedaj; občutek, ki je obvisel v prsnem košu, pa je počasi začel zastrupljati misli, zato je bilo veliko lažje in bolj smiselno prekiniti komunikacijo z njo, tako kot s številnimi drugimi pred tem, kot pa čakati na trenutek dejanskega posluha. 

Ja, ta misel na obdobje zadnjih štirih let, ki se vsakodnevno utrne in končno sklene nekakšen krog, po katerem potuje zavest in sestavlja prekinjene možganske poti v razumljivo zgodbo, je težka in vso to neznansko težo je počasi in vztrajno pridobivala tako, da je visela v meni in se vsakič, ko sem jo hotela prijeti, razblinila v mikro nano delčke misli, tako drobnih, da jih ni bilo mogoče zaznati s prostim očesom, a še vedno so bili tam, kot strupene kemične sledi, ki so obnemele v zraku in so počasi zastrupljale ne le misli, ampak celo telo in voljo do življenja. In verjetno prav zato začutim olajšanje sedaj, ko se ta misel končno utrne, pa četudi me pribije za nekaj trenutkov ob tla in zbudi vrtinec spominov in čustev, ki izplavajo na površje kot tisto, kar ponavadi plava na kalni vodi po hudem neurju - takšne in drugačne smeti. »Konec je«, se zasliši glas iz globine potem, ko bobnenje odmeva ob trdem pristanku na realna tla poneha, ko zberem misli in se spomnim, da je to moja zadnja operacija in zadnje ponovno pobiranje od gibalne oviranosti, skoraj invalidnosti, do samostojnega življenja. Trebuh se sprosti in v njem zapoje melodija zraka, ki pleše skozi čreva in v trenutku se moje telo osvobodi neznanske teže, ki mehko pada v temo pod menoj. Pregledala in prebrala sem vse smeti, za vsako vem kaj je in kam paše in kam jo lahko varno odložim, vem, katerih je tistih par ljudi, ki me imajo iskreno radi in v štirih letih sem skorajda postala specialist za rehabilitacijo in volje za zdravljenje imam še ravno toliko, da bom preživela še 6 mesecev takšnih in drugačnih bolečin pokončno, brez obžalovanja in predvsem obupovanja, saj vem, da gre travmatična izkušnja h koncu. Po dolgi prehojeni poti prihajam na cilj in končno si lahko za trenutek oddahnem in pogledam na vse skupaj z distanco.

A dolga leta konca ni in ni bilo videti, kaj dvomesečna karantena, takšna in drugačna izolacija in negotovost za zdravje sta me spremljali več kot tri leta, tako da, lahko rečem, da sem največjo zdravstveno krizo sodobnega sveta, koronavirus, pričakala dobro pripravljena, brez vsakih iluzij o tem, kakšno sranje lahko priplava na površje v trenutku, ko človeka doleti trenutek resnice, globoka in hladna streznitev ob nenadni krizi. Na površje priplava vse tisto, kar ljudje skrivajo v sebi in na žalost je tako, da velika večina nima blage veze o tem, kakšno nesnago nosijo v sebi. Ljudje se napačno istovetijo s svojo podobo, z odsevom svetlobe v ogledalu in postajajo vedno bolj samoljubni, samovoljni in predvsem neobčutljivi in ko jih doleti namigovanje smrti ali konca, se ta v celoti razblini in na dan privrejo starodavni strahovi, s katerimi se niso nikoli zares soočili. Priznam, ko sem prvič slišala za karanteno v Italiji, kmalu zatem še v Sloveniji, sem bila, po letih porušenega življenja, res iskreno vesela: »Do sedaj sem bila v karanteni sama, zdaj je pa v karanteni cel svet!« in od tistega trenutka dalje se nisem počutila več tako zelo sama. A sem kmalu ugotovila, da je to za mnoge velika travma, saj so se njihova dosedanja, lepo poštirkana življenja znašla v popolnoma neznanem svetu socialne izolacije, ki jo ljudje, potisnjeni na rob družbe, doživljajo vsakodnevno.

Pravzaprav je veliko olajšanje, ko človek končno izgovori svojo resnico, pa čeprav je za večino lahko neprijetna; tudi če svinčena utež pade na tla in pri tem poškoduje parket, pa hkrati odvrže težo misli, ki so se nakopičile v, od bolečine, zastrupljenih celicah. Tega sem se dodobra začela zavedati šele, ko sem se znašla sama in nemočna, obkrožena s čudovitimi slepimi ljudmi. Čeprav mi je bilo vse skupaj jasno že veliko prej in sem svoje življenje in delo posvetila prav temu, zdravljenju in prebujanju človeskih src, si v resnici nikoli prej nisem mogla misliti, kako zelo smo ljudje postali odtujeni. Trenutki prebujanja nikoli niso brez bolečin, pretresov in izgube ravnovesja, a ko se človek končno zave, od kod vsa ta teža, brezvoljnost in mrakoba in končno dovoli, da se tudi najbolj negativne izkušnje vrnejo k svojemu izvoru, potem tudi bolečine spolzijo iz spomina in vse, kar ostane je bistvo, esenca. To je bilo moje resnično zdravilo, ko sem se namesto lastni pameti, ki ni več vedela ne kaj ne kako, prepustila svojemu srcu, čustvom in telesu ter jasnemu zavedanju svoje božanske biti. Tako je počasi začela notranja tehtnica spet pravilno delovati, skladno s počelom zlate sredine in umerjati korake skladno z naravnimi vesoljnimi zakoni in počasi se je vse postavilo na svoje pravo mesto. Kosti so se zacelile, napake popravile, brazgotine in tkiva zmehčale, le svet v katerem živim je še vedno isti. V njem človeško življenje pravzaprav ne pomeni nič, šteje le njegova kreditna, pardon, delovna sposobnost, tudi ubogljivost in poslušnost sta več vredni od dostojanstva, tiste osnovne bivanjske etike, glavno, da ima zagotovljeno službo in lahko odplačuje kredit, a ko človek ni zmožen več delati in služiti sistemu in drugim, postane izobčenec na robu družbe. Nekaj življenjske modrosti sem v tem času res nabrala in ena od teh je, da je lahko telesna bolečina še tako neznosna, pa jo človek hitro pozabi, saj ga naredi ponižnega, medtem ko lahko neznatna bolečina njegovega ega in osebnosti pusti globoke duševne brazgotine in ga naredi neobčutljivega in brezobzirnega za celo življenje.


Dobra dva tedna je, odkar sem bila na operaciji v Nemčiji in se na berglah pregrizla do domače oskrbe, kjer se zame žrtvuje moj bivši mož in se verjetno poskuša odkupit za stare grehe. Še dober mesec se bom prekladala levo in desno, saj na operirano nogo ne smem stopit. Vse tri pare čevljev, ki sem jih nosila zadnji dve leti, s posebnimi stranskimi povišicami, ki preprečujejo prehitro obrabo kolena, lahko vržem v smeti, saj naj bi mi v prihodnje zadostovala le manjša povišica za levo nogo. Potem pa 6 mesecev ponovne fizioterapije in psihoterapije in grizenja skozi vsemogoče vrste bolečin, ki so ostale od hude rotacijske poškodbe. Kakšnega pol leta je, odkar sem končno razvozlala, kako sem se sploh poškodovala in zakaj leta in leta nisem zmogla ne le pokončne hoje in stoje, ampak tudi sedenja, kakršnekoli pokončne aktivnosti in tudi do tega podatka sem se pregrizla bolj ali manj sama, skozi zgovorne bolečine; vem, da se bo v tem času spet dogajalo na polno, moja psiha bo znova podoživela celo travmatično izkušnjo zdravljenja in pobiranja na svoje noge, pa čeprav ni prvič. Znova se mora moj um prilagoditi popolni nemoči in odvisnosti, kar je vsakič znova težje, popolnoma upočasniti ritem, pričakovanja in cilje in se ne vznemirjati ob nezadovoljstvu in razočaranju, ki se neizbežno pojavi ob neuspehih, bolečinah, in tako naprej. Tako kot danes, recimo.

S trenutkom resnice, ko sem skoraj onemogla in omedlela na poti iz vrta, sem se soočila točno tam, kot pred približno tremi leti, ko se mi je skoraj na istem mestu zavrtelo v glavi in sem začela izgubljati tla pod nogami, ko sem od svojega telesa zahtevala preveč glede na zmožnosti. Čas se je, ne le ustavil, ampak vrnil iz preteklosti; spomin, ki se je vtisnil globoko v telo, ki je nekoč popolnoma nemočno obležalo ob asfaltni cesti, se je prikradel v trenutku, ko me je obšla slabost in sem se skoraj zgrudila na tla. Naslonila sem se na polico špranje in se trudila, da ne bi bila videti v preveč klavrnem stanju, glavo pa, ki se je od znotraj vrtela brez prestanka, naslonila v dlani. V tem istem trenutku sta na drugi strani ulice dve mamici potiskali vozička z dojenčkoma in, kot se mi to rado zgodi, da se mi dojenčki ali otroci nasmejejo, me pozdravijo, me je tudi eden od teh dveh opazil, kako sedim tam kot kup nesreče in začel govoriti, ba ba. Mati je kmalu za tem dodala pomišljaj, v katerega se je skril glasen posmeh, ki je celi zadevi dal popolnoma nov prizvok, ba-ba. Iz njenega glasu sem lahko v drobovju začutila prezir, kajti v tistem trenutku sem ta baba bila jaz. Neverjetno, kako sem se v istem trenutku spomnila iste groze občutka, kot takrat pred štirimi leti, ko sem v zadnjih izdihljajih ležala negibno na tleh in je nekaj ljudi na meni paslo svoje poglede - kakor da bi se njihove subtilne materialne misli zapičile v moj spomin. Res je neverjetno, kako v trenutkih šibkosti in ranljivosti, ranjenosti, ko bi vsakdo potreboval stisk roke ali pomirjujoč glas, misli in občutki drugih ljudi, polni predsodkov, frustracij in potlačenih čustev, globoko penetrirajo, naravnost v srce. Kar naenkrat mi je postalo še bolj slabo, noge so podrhtavale kakor šibe na vodi, srce se ni hotelo umiriti in občutek popolne nemoči, vsi ti so me prizemljili v realnost… smrt lahko čaka za katerim koli vogalom. A vseeno, bi si najmanj od vsega želela umreti nekje na cesti, medtem ko bi si naključni mimoidoči od daleč ogledovali moje negibno telo, ali še kaže kakšne znake življenja ali je morda konec z mano, brez nežnega stiska roke in ljubečega pogleda drugega živega bitja. Kako pomembno je to, kako in v kakšnem vzdušju umremo, kdo je z nami in česa se v tistem trenutku zavedamo, se večini ljudi sploh ne sanja in o tem ne razmišlja, jaz pa se še danes ukvarjam z neznosno bolečino in razočaranjem vsakič, ko ugotovim, da živim v svetu brez spoštovanja do Življenja in v svetu brez Ljubezni in Sočutja in me postane strah, da bi lahko v družbi takih ljudi umrla. In to je srž moje bolečine, za katero je prišel čas, da jo končno razvozlam, odpletem in izgovorim, brez da zraven bruham ali se jezim, in ji dovolim, da se nenazadnje v meni umiri in pljuskne na drugo stran velikega morja in morda koga vmes predrami ali mu pomaga na poti zdravljenja. 







Ni komentarjev:

Objava komentarja